Center Kiron

Vsaka žival uteleša določene kvalitete, ali bolje rečeno živi določeno modrost in jo z vsako stopinjo, gibom kril ali vzdramljenjem vodnih tokov tke v Zemljino realnost. Kozmične informacije postanejo del Zemljine zavesti in s tem naše realnosti, ker jih živali živijo v svojih telesih. Kako lep, barvit in znanja poln je ta planet, glede na biotsko raznolikost,. Pravo znanje je živo znanje - torej tisto, ki ti ponudi živo izkušnjo. In živali so tiste, ki v svojih telesih, znotraj strukture svoje DNK vzdržujejo živo knjižnico različnih znanj celotnega vesolja.

Človek verjetno sploh ne bi tako skrenil s poti, če bi obstal bližje živalim in prisluhnil znanju, ki nosi v sebi življenje. Nobena modrost se ne bi mogla utelesiti na tem planetu, če ne bi življenje samo dovolilo tega. Človek ne bi bil več zbegan z negativnimi silami in demonskimi skrajnostmi in konec koncev z vsem napačnim, torej destruktivnim znanjem, če bi sledil znanju, ki podpira življenje. Živali so življenje, različne oblike skrivnostnega življenja. In če bi malce globlje pogledali živali, bi videli, kakšne čudežne skrivnosti pravzaprav nosijo v sebi.

Je pa tudi res, da poraz destruktivnih sil, ki jih soustvarja človek s svojim bivanjem vpliva tudi na vedno večjo poseljenost tega planeta z raznoraznimi paraziti, virusi in bakterijami. Konec koncev te oblike življenja pridejo da bi pomagale preobraziti tisto, kar ne podpira osnovne iskre življenja. Ravnovesje se do neke mere lahko vzdržuje samo, toda človek je naravi že toliko vzel, da je čas, da ji kot soustvarjalec tudi nekaj vrne. Zato geomantija in zato tudi zoomantija. ...

Kaj pomeni izumiranje živali?

Ne gre toliko za izumiranje, kot bolj za iztrebljanje živali zaradi človeka samega. Živali izginjajo. Dnevno se poslavljajo iz tega planeta. Pa le skomignemo z rameni in rečemo škoda, ampak saj nas to osebno ne prizadene. Po svoje je še bolje, tako na sprehodu vsaj ne srečamo medveda …in kač … in žuželk… oh, kako lep sprehod bi bil brez teh skrbi.

Žal je tak vzvišen odnos do živali prisoten pri skorajda vsakem človeku. Pa nas res vse to ne prizadene? Ne vpliva na neki globlji ravni to strahotno tudi na nas same?

Vsaka žival, z vsakim utripom svojega srca, z vsakim korakom, ki ga naredi, pripenja v Zemljino realnost pomembna duhovna znanja. Vse tisto, kar vedo angeli in druga višja bitja se utelesi skozi določeno žival. S tem neposredno ''v mesu in krvi'' oživlja možnost, da se določeno spoznanje sploh lahko izkusi v tej realnosti.

Ljudje bi se morali bolje zavedati izjemne pomembnosti soobstoja vseh bitij, od velikih do čisto drobnih. Nobeno življenje ni naključno in nobena oblika ne živi na določenem delu Zemlje, ne da bi bila vpeta v neko večjo zgodbo vzdrževanja in razvoja tega sveta. S tem, ko živali izginjajo s tega planeta postajamo tudi ljudje vedno bolj odtujeni in se dejansko ločujemo od svojega obstoja. Človeštvo je, roko na srce (ali tisti prazni prostor, kjer bi moralo biti), večinoma le še sprevržena slika bitij, ki so močno skrenila iz svoje poti. Upanje za ljudi ostaja le še v neposredni povezanosti z naravo in vsemi njenimi vidnimi in nevidnimi bitji ter razsežnostmi.

Torej, ko človek zamahne z roko, češ, kaj mi mar, če medvedi izumirajo, . Resda so luštni kosmatinci, ampak moj sprehod po gozdu bo pa vseeno bolj sproščen, če jih ni. Pa ni tako. Z vsakim medvedom izginja modrost, ki jo uteleša. Z vsakim medvedom se je človek vedno bolj nesposoben poglobiti vase, kar z hibernacijo tako lepo ponazarjajo medvedi. Z vsakim medvedom, je človek bolj odtujen od svoje notranjosti.

Medved notranje vesolje prevaja v zunanje, je most, oziroma tisto bitje, ki s svojim življenjem vzdržuje most med notranjim in zunanjim na Zemlji. Iz kozmičnega vidika je axis mundi, steber sveta, tisti ki povezuje notranje Zemljino vesolje z kozmičnim vesoljem.

Sicer to še zdaleč ni vse kar medved je, niti ni edina žival, ki hibernira, pa vendar se ne zavedamo, da je človeku v večji meri postal notranji svet odtujen le zato, ker izumira žival, katera v vsakem utripu svojega srca neposredno vzdržuje to izkušnjo. ...

Lahko umetnost pomaga živalim?

Eno je, da se gibljemo na nivoju zaščite, ohranjanja in raznovrstnih aktivnosti, kot so na primer Greenpeace in podobne. To je veliko in pomembno delo, a vseeno ostajajo nivoji, ki so izven tega in zato nedotakljivi. Konec koncev še vedno drži sicer žalostno dejstvo, da če želimo pomagati naravi jo moramo zaščititi in zavarovati pred ljudmi samimi. Človek je s svojimi dejavnostmi oklestil mnoge oblike življenja, ne samo, da jim je vzel življenjski prostor, mnoge med njimi je iztrebil in še več, dobesedno zasužnjil. Živali kolektivno izgubljajo svojo življenjsko silo, domače živali pa zaradi odtujenosti izgubljajo svojo osnovno življenjsko kodo.

Umetnost lahko spregovori v jeziku srca in se tako dotakne ravni, ki ostajajo skrite znanosti. Tudi znanost sama vedno bolj spoznava druge razsežnosti. Moč misli je dokazana, kvantna fizika se ukvarja z prepletenostjo vsega, nova biologija preučuje kolektivna polja in njihove vplive. Ljubezen pa je tako ali tako najmočnejša sila vesolja. In umetniška dela so jo vedno najbolje opevala. Prava umetnost vedno deluje kot nosilec, oziroma sprožitelj sprememb v odnosu do naravnega sveta in posledično tudi v svetu samem.

Umetniški izraz Zoomantije je ples. Ritualni ples.

V preteklosti so šamani plesali ples živali, da so pridobili njihove moči, danes pa bi mi morali plesati z božansko iskro v naročju, ki bi slavila živali in jim vračala življenjsko silo. Čas je, da tudi mi nekaj vrnemo njim. Vse, kar si želijo od nas je le, da jih prepoznamo kot to, kar v resnici so ter da se zavemo, kako zelo prepleteni in povezani smo. Kar se zgodi njim, se zgodi nam.

Kot ustvarjalci nosimo v svojih telesih neznansko moč stvarjenja in že preprosti gibi vplivajo na svet okoli nas. Pomislite kakšen vpliv imajo šele tisti, ki so narejeni v posvečenosti za določen namen.

Sicer pa na koncu ostane dejstvo, da s tovrstno umetnostjo pravzaprav živali pomagajo nam, čeprav ne vem, če si to sploh še zaslužimo. Ko plešemo njih, pravzaprav oživljamo svoja telesa in raziskujemo nam še neznane moči in sposobnosti utelešenja. Ampak iskre stvarjenja pa vseeno švigajo iz naših teles, ko plešemo strastni in sveti ples in se darujejo v poklon njim, živalim. ...

Zoogram v posvečenem gibu telesa

Pleše.

Premika se v prvinskem ritmu,

med prsti lovi pesem, ki jo neslišno poje žival v svojem dihu,

njene noge se dotikajo zemlje,

najprej kot človeške,

nato pa se spreminjajo v poljube,

ki nežno šepetajo Zemlji in na njeno kožo rišejo nove simbole.

Jih z vsakim utripom srca,

kot stari šamanski bobni tkejo v njeno resničnost.

Živalske noge to zmorejo. Živalske, se še vedno ljubijo z njo.

Zemlja si zapomni njihov ples,

bere pisavo njihovih stopinj in vedno znova šepeta njihove skrivnosti.

Pleše.

Divja je in nežna.

Sveta strast življenja ji oblije telo,

ko svoje gibe daruje v čast njej.

Živali.

Živali njene na novo prebujene notranjosti

in Živali Zemljine realnosti.

Neja Meta Rojc