Ženske nosimo zapuščino zlorab in poniževanj že skozi stoletja v sebi. Spomin na ogenj grmad, kamenjanje in nenehno nastavljanje še drugega lica, so se ugnezdili v našo podzavest tako močno, da smo vsakič prepričane, da bomo kaznovane, samo če bomo malce drugačne, samo če bomo malo bolj žive.
Danes se je mučenje preselilo v okvire splošno sprejetega socialnega obnašanja, inkvizitorska orodja pa so postala verbalno ustrahovanje, ki zveže žensko energijo tako, da ustreza. 

Ženske in konji doživljajo podobno usodo, medtem ko živimo v moško orientiranemu svetu, kateremu gre za tekmovalnost in prevlado in ne za sodelovanje in enakost. Na tem sloni konjeniški šport in na tem slonijo medsebojni odnosi. Ne, ne gre se samo zato, da so vedno žrtve ženske, pač pa za način, kako se povezujemo v odnose med seboj in kako znotraj njih ravnamo en z drugim.  
Verjemite mi, da tudi ženske znajo svojo zrcalno podobo v konju še naprej zlorabljati na isti način, kot so bile zlorabljene same. Pa ne zaradi maščevanja, ampak preprosto zato, ker ne znajo drugače. Ujete v začaranem krogu delajo naprej to, kar je bilo storjeno njim.  

Znano je, da otroci, ki so jih tepli starši, ko odrastejo tudi sami tepejo svoje otroke. Ujamejo se v vzorce, skozi katere se ne morejo pregristi. Odnosi, ki tečejo med podrejenostjo in prevlado, postanejo način življenja in ker o ljubezni ni ne duha ne sluha ostane to edina pozornost, ki jo imajo. Zlorabe pa niso samo fizično nasilje. Včasih so nevidne modrice in globoke rane verbalnega nasilja in manipuliranja veliko hujše, kot jih zmore katerakoli pest.  

Ko se ženska zlomljenega in zlorabljenega duha otopela povzpne na ravno tako otopelega in ustrahovanega konja in ga jaha na šolski način, ki ne dopušča konju individualnosti, kaj šele izraznosti, nezavedno ponavlja iste vzorce lastnega trpinčenja.  
Morda se za kratek čas celo počuti bolje, saj ne trpi več sama. Konj se navkljub svoji zvezanosti še vedno premika in ona navkljub svoji otopelosti ne bi mogla prezreti te neverjetne moči življenja pod seboj. Ona in konj. Enaka sta si. In če zmore konj, bo zmogla tudi sama. In to je njeno upanje, to je njena rešilna bilka, da preživi v odnosu. Za zdaj. V resnici pa je to samo obliž čez globoko rano, ki ne reši ničesar in samo še bolj poveličuje zlorabljanje.  
Če pa se slučajno zgodi, da ženska doživi trenutek sočutja s konjem, potem ima možnost, da se lahko začne spreminjati. Ko je pripravljena videti, se ogledalo zbistri. Takrat šele opazi ob sebi zvezano in zlorabljeno žival, ravno takšno, kot je sama znotraj odnosa z nekom drugim, morda s partnerjem, morda s starši, otroci, morda s socialnim okoljem, morda s kulturnimi pravili, ki ji ukazujejo kakšna mora biti in kako mora živeti.  
Ko v svojem srcu zasliši odmev kopit, začne rezati vajeti konju in obenem v zrcalu reže vse nevidne vrvi tudi sebi. In ko je dovolj drzna zajaha osvobojeno naravo svojega konja in odjaha v svojo divjost, v svojo svobodo ter v Življenje, ki ga je vredno živeti. 
 
Vse mogoče terapije iščejo pot v prekinitvi takšnih in drugačnih razdiralnih vzorcev in vse terapije so samo mentalno delo, ukaz, ki ga damo umu, ukaz, ki ob močnih čustvih vedno znova zbledi in takrat spet prevzame vajeti moč navade in začaran krog se nadaljuje.  
Konji, kot naravni terapevti čisto potiho ponujajo alternativno rešitev. Brez nadzorovanj našega uma, nam ponudijo svoj hrbet, kot čarobni prostor, kjer se lahko zgodi prava izkušnja. V lastnih izkušnjah pa šele rastemo in le takrat prejmemo pravo modrost, s katero lahko presežemo vzorce. 

Vabljene h konjem, mogočnim mentorjem osvobajanj, na:
  SAKRALNO JEŽO  
ali na 
TRENING OSEBNE RASTI .